Je rastlina, ki spada v družino Aloecaee; je zelo odporna in spontano raste v suhih podnebjih. Uporablja se v kozmetiki ter kot prehransko dopolnilo, poznali pa so ga že Egipčani, Kitajci, Indijci in Arabci.
V sodobnem času se je znanje o uporabnosti aloe začelo širiti v petdesetih letih 20 stoletja kot fitoterapevtsko sredstvo pri opeklinah opeklinah in kasneje kot sredstvo za vlaženje in sok za pitje. Zdi se, da beseda ALOE izhaja iz arabske besede alua, kar pomeni “grenak”, kar je pravzaprav okus celotnega soka, pridobljenega iz rastline.
Iz katere koli vrste Aloe je mogoče dobiti dve vrsti ekstraktov, sok in gel, z zelo različnimi kemijsko-fizikalnimi lastnostmi. Alojev sok dobimo s precejanjem iz prej prerezanih listov. Tako zbrana tekočina se posuši, dokler ne dobimo mase, ki potem, ko jo ohladimo, dobi steklasto konsistenco.
Glavne kemične sestavine soka Aloe so:
Glukozidi antrakinona (vključno z aloinom): prav tem spojinam dolgujemo drastičen odvajalni učinek soka Aloe.
Flavonoidi: Gel Aloe dobimo iz želatinastega osrednjega dela lista s stiskanjem ali ekstrakcija, iz katerega se pridobi izdelek, ki ne vsebuje antracenskih derivatov oziroma jih vsebuje v zelo majhnih količinah.
Aloe Gel nima nič skupnega z antrakinoni in odvajalnimi lastnostmi, značilnimi za sok Aloe. Gel ni odvajalo, zato ne sme vsebovati antrakinonov ali pa mora biti njegova količina zelo majhna.
